Zgodovina industrije na območju, imenovanem Labinština, je prvenstveno in najbolj povezana z izkoriščanjem premoga. Začetki rudarske dejavnosti segajo v obdobje beneške vladavine, ko je bil v 17. stoletju odkrit t. i. rdečkast premog ali črna smola (pegola nera), ki se je uporabljala za impregnacijo ladij.
Ko se je prva svetovna vojna končala in so rudniki prešli pod italijansko upravo (leta 1919 jih je prevzelo podjetje SOCIETA’ ANONIMA CARBONIERA »ARSA« s sedežem v Trstu), se je njihova modernizacija znatno pospešila in prav rudniki so postali hrbtenica istrskega gospodarstva. Leta 1935 je nov lastnik rudnikov postalo podjetje AZIENDA CARBONI ITALIANI, ki je svoj sedež iz Trsta preselilo v Rim, začela se je gradnja rudarskih naselij Raša in Podlabin, razvijati se je začelo pristanišče Bršica in izsuševati Čepićko jezero.
Nov vrhunec so Istrski premogovniki doživeli leta 1959, v času ZFRJ, ko je 6.287 zaposlenih izkopalo 860.100 ton premoga.
Danes Istrski premogovniki predstavljajo industrijsko dediščino ne samo RH, temveč tudi nekdanje Jugoslavije, Avstrije in Italije, ki so premog najbolj izkoriščale, posredno pa tudi Nemčije (vsi energetski obrati, motorji, črpalke, dvigala in druga oprema so bili blagovne znamke Siemens) ter Francije (Napoleonov dekret – prvi pisni dokument, s katerim se je dovolil izvoz istrskega premoga, 1807).
Premogovnik »Tupljak« in rudarsko-industrijski kompleks »Pijacal«
Rudarsko-industrijski kompleks Pijacal se nahaja v delu severnega podnožja hriba, kjer najdemo labinsko staro mestno jedro. Gradnja kompleksa je potekala v obdobju od leta 1938 do leta 1942, medtem ko je bil izvozni rudarski stolp (Šoht) s toplim prehodom nekdanjega istrskega premogovnika Raša (istrski premogovnik Tupljak) v Podlabinu zgrajen v obdobju od leta 1935 do leta 1938. Od nekdanjega jaška Podlabin so ohranjeni izvozni stolp s toplim prehodom in podzemni jamski prostori na ravni hodnika Krapan (t. i. VIII. horizont) ter osnovne značilnosti izvornih struktur jame in vhoda v jašek. Izvozni stolp je kovinska konstrukcija, visoka 25 metrov in velika 15 x 10 metrov, z velikim škripcem na vrhu.
Rudarsko-industrijski kompleks Pijacal sestavljajo še arhitektonski sklop upravne zgradbe z osrednjo garderobo rudarjev in kopalnico, prostorom za shranjevanje jamskih svetilk, kemijskim laboratorijem, električno delavnico, prostorom za strojno obdelavo, skladiščem, ambulanto in mrtvašnico, glavni in pomožni izvozni stroj, stara in nova transformatorska postaja, kompresorska postaja, zgradba za hladilnike, skladišče peska in tehničnih plinov, ključavničarska delavnica, mizarska delavnica in nekoliko bolj severno tudi toplarna.
Rudarsko naselje Podlabin
Zaradi odpiranja novega jaška v Labinu in potrebe po nastanitvi rudarjev in njihovih družin se je leta 1938 na travniku pod današnjim starim delom mesta Labin (tedanja Albona) začela gradnja rudarskega naselja po projektu rimskega arhitekta Eugenija Montuorija (od 1907 do 1982). Osemindvajsetega oktobra 1942, ob 20. obletnici Mussolinijevega Pohoda na Rim, je bilo svečano odprto rudarsko naselje pod imenom Pozzo Littorio d’Arsia, ki je kljub vsem značilnostim in vsebinam mesta administrativno pripadalo Raši (takratna Arsia). Leta 1943 se je preimenovalo v Piedalbona, leta 1947 pa dobilo današnje ime – Podlabin, ki se je sčasoma povezal z mestom Labin in postal njegov sestavni del.
Rudarsko naselje Raša
Raša je bil projektiran kot novo, rudarsko mesto na najsodobnejših premisah urbanizma in arhitekture. Njegovo izvorno ime je bilo Liburnia in danes predstavlja najmlajše istrsko mesto. Graditi so ga začeli leta 1937, samo gradnjo pa končali v samo 547 dneh kot del Mussolinijevega programa »citta di fondazione«, ki je vključeval gradnjo 12 novih mest za delavce. Raša je edini primer povsem ohranjene urbanistične celote iz tega obdobja, živ spomenik arhitekture italijanskega racionalizma. Zgrajena je bila po projektu italijanskega arhitekta židovskega porekla Gustava Pulitzerja Finalija, ki je skoraj hkrati in po enakih arhitektonskih načelih projektiral tudi rudarsko mesto Carbonia na Siciliji.
Naselji Podlabin in Raša veljata za bisera italijanskega funkcionalistično-racionalistične arhitekture, ki izvira iz izkušenj evropske avantgarde iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja in je bila po drugi svetovni vojni neupravičeno zanemarjena ter zaradi ideoloških razlogov (arhitektura, ki je dosegla svoj zenit v obdobju fašizma) skoraj pozabljena in prepuščena propadanju.
